Še preden je Mana Košak, Francetova žena, zanosila, se je Marici Sadarjevi, ki je h Kostelcu prišla služit pri šestih letih, sanjalo, da Mana stoji na ganku in za roke drži malega fantička. Ko jo je Marica v sanjah vprašala, kako da je ime fantičku, ji je Mana odvrnila: "Ja, Joško."
Pisalo se je leto 1943. Vojna je vihrala po dolenjskih vaseh in gospodarji ter njih sinovi so se pod noč radi zatekli v utrjeni Šentvid, ki so ga čuvali Italijani, kot pa da bi morda prišli v roke partizanom, ki so se z mrakom pojavili na planem okoli Šentvida. Tako je hodil v kaplanijo spat tudi Rojščekov France, ki je prevzel Kostelčevo domačijo leta 1938, dva dni prej, preden je tja prišla njegova nečakinja Marica, hči njegove pokojne sestre Rezke. Strica Jožefa Koklja ni bilo nazaj iz prve svetovne vojne, bratranca Guština in Pepeta pa je oba vzela zahrbtna jetika, ki jo je njuna mama prinesla od doma z Bojanjega vrha. Pepe je umrl na začetku leta 1938 in kmetijo zapustil Francetu. Prevzel naj bi jo bil najstarejši sin Lončarjevega Jožeta istega imena, ki je pa konec poletja leta 1936 našel smrt v hladni vodi luž na Kavcu. Čeprav je bil že marec, je zima še vedno pritiskala in vso šentviško faro stisnila v leden oklep. Kaplanska mati iz Suhadol pri Komendi, ki so bili tisto noč pri svoji hčeri, so Marico v kleni gorenjski govorici poslali po Cesarjevo babico iz Malih Češnjic, češ da se njena hči Mana slabo počuti. Marica pa je prebrala že na gore knjig in je vedela, koliko je ura: da ima Mana kmalu poroditi. Skupaj z Binkovo Pepo sta se odpravili v Češnjice: najprej mimo notranje straže, kjer ju je stražar že dobro poznal in je le zamahnil: "Andiamo, andiamo." Večji problemi so ob skoraj enajstih zvečer utegnili nastopiti pri straži na zunanji obrambi Šentvida: kako stražarju pojasniti, da gresta po babico in da je stvar precej nujna. Marica se je spomnila, da je mežnarica doma s Primorskega in da gotovo zna vsaj malo italijansko.S črnim pletom ogrnjena Primorka, ki je očitno že odšla počivat, jima je res pomagala pri stražarju in prav kmalu sta bili v Malih Češnjicah, ki se držijo Petrušnje vasi. Cesarjeva babica pa je bila že zelo v letih, skoraj osemdeset jih je štela, zato sta jo morali na poti po zamrzlem snegu obe podpirati. Na poti je nesrečni Cesarjevi mami spodrsnilo, torba se je odprla in inštrumenti so se razsuli po srežastem snegu. K sreči je sijala svetla luna in lahko sta jih pospravili nazaj v babiško torbo. Morda je ta prizor opazil tudi Rojščekov France z okna kaplanije. Očitno pa je bilo, da tako do Pristavlje vasi ne bo mogoče. "Po Polhovo Malko pojdita v Stično, jaz bom že sama prišla nazaj v Češnjice," ju je usmerila starka. Ampak očitno je bilo, da poti nazaj ne bi zmogla, zato sta ji pomagali nazaj domov v Češnjice, potem pa urno nazaj čez Pristavljo vas v Stično po Amalijo Kamnikar, ki je na svet pred malo več kot enajstimi leti pomagala že Marici. Pri Kostelcu je že zavekal mali Jože, zato se je še bolj mudilo v Stično. Na poti tja se je slabo oblečeni Marici kar naenkrat začelo zelo spati, tako da je rekla Pepi: "Ti kar sama pojdi po Malko v Stično, jaz pa te bom tukaj počakala pri tem znamenju." Binkova soseda je takoj vedela, koliko je ura, zato Lončarjeve Marice nikakor ni pustila, da bi zmrznila pri pilu. Gnala jo je s seboj v Stično in nazaj. K sreči se je vse dobro izšlo: France Košak je dobil drugega sina, tako da se zdaj Rojščekov rod nadaljuje v Pristavlji vasi, kjer gospodarita tako Andrej kot France. Ko so Mano vprašali, kako da mu bo ime, je rekla: "Ja, Joško, saj se je Marici tako sanjalo." Marica je morala potem obglaviti kokoš, da se je porodnica okrepčala s kurjo juhico, in poskrbeti za živino v hlevu.
Tako je bil rojen Jože Košak, bratranec moje mame Marice. Naj obema Bog nakloni še dolga leta!
Pisalo se je leto 1943. Vojna je vihrala po dolenjskih vaseh in gospodarji ter njih sinovi so se pod noč radi zatekli v utrjeni Šentvid, ki so ga čuvali Italijani, kot pa da bi morda prišli v roke partizanom, ki so se z mrakom pojavili na planem okoli Šentvida. Tako je hodil v kaplanijo spat tudi Rojščekov France, ki je prevzel Kostelčevo domačijo leta 1938, dva dni prej, preden je tja prišla njegova nečakinja Marica, hči njegove pokojne sestre Rezke. Strica Jožefa Koklja ni bilo nazaj iz prve svetovne vojne, bratranca Guština in Pepeta pa je oba vzela zahrbtna jetika, ki jo je njuna mama prinesla od doma z Bojanjega vrha. Pepe je umrl na začetku leta 1938 in kmetijo zapustil Francetu. Prevzel naj bi jo bil najstarejši sin Lončarjevega Jožeta istega imena, ki je pa konec poletja leta 1936 našel smrt v hladni vodi luž na Kavcu. Čeprav je bil že marec, je zima še vedno pritiskala in vso šentviško faro stisnila v leden oklep. Kaplanska mati iz Suhadol pri Komendi, ki so bili tisto noč pri svoji hčeri, so Marico v kleni gorenjski govorici poslali po Cesarjevo babico iz Malih Češnjic, češ da se njena hči Mana slabo počuti. Marica pa je prebrala že na gore knjig in je vedela, koliko je ura: da ima Mana kmalu poroditi. Skupaj z Binkovo Pepo sta se odpravili v Češnjice: najprej mimo notranje straže, kjer ju je stražar že dobro poznal in je le zamahnil: "Andiamo, andiamo." Večji problemi so ob skoraj enajstih zvečer utegnili nastopiti pri straži na zunanji obrambi Šentvida: kako stražarju pojasniti, da gresta po babico in da je stvar precej nujna. Marica se je spomnila, da je mežnarica doma s Primorskega in da gotovo zna vsaj malo italijansko.S črnim pletom ogrnjena Primorka, ki je očitno že odšla počivat, jima je res pomagala pri stražarju in prav kmalu sta bili v Malih Češnjicah, ki se držijo Petrušnje vasi. Cesarjeva babica pa je bila že zelo v letih, skoraj osemdeset jih je štela, zato sta jo morali na poti po zamrzlem snegu obe podpirati. Na poti je nesrečni Cesarjevi mami spodrsnilo, torba se je odprla in inštrumenti so se razsuli po srežastem snegu. K sreči je sijala svetla luna in lahko sta jih pospravili nazaj v babiško torbo. Morda je ta prizor opazil tudi Rojščekov France z okna kaplanije. Očitno pa je bilo, da tako do Pristavlje vasi ne bo mogoče. "Po Polhovo Malko pojdita v Stično, jaz bom že sama prišla nazaj v Češnjice," ju je usmerila starka. Ampak očitno je bilo, da poti nazaj ne bi zmogla, zato sta ji pomagali nazaj domov v Češnjice, potem pa urno nazaj čez Pristavljo vas v Stično po Amalijo Kamnikar, ki je na svet pred malo več kot enajstimi leti pomagala že Marici. Pri Kostelcu je že zavekal mali Jože, zato se je še bolj mudilo v Stično. Na poti tja se je slabo oblečeni Marici kar naenkrat začelo zelo spati, tako da je rekla Pepi: "Ti kar sama pojdi po Malko v Stično, jaz pa te bom tukaj počakala pri tem znamenju." Binkova soseda je takoj vedela, koliko je ura, zato Lončarjeve Marice nikakor ni pustila, da bi zmrznila pri pilu. Gnala jo je s seboj v Stično in nazaj. K sreči se je vse dobro izšlo: France Košak je dobil drugega sina, tako da se zdaj Rojščekov rod nadaljuje v Pristavlji vasi, kjer gospodarita tako Andrej kot France. Ko so Mano vprašali, kako da mu bo ime, je rekla: "Ja, Joško, saj se je Marici tako sanjalo." Marica je morala potem obglaviti kokoš, da se je porodnica okrepčala s kurjo juhico, in poskrbeti za živino v hlevu.
Tako je bil rojen Jože Košak, bratranec moje mame Marice. Naj obema Bog nakloni še dolga leta!
