Šentvid pri Stični TEREN 5, 15. 8. – 15. 9. 1950

http://www.etno-muzej.si/sl/digitalne-zbirke/sentvid-pri-sticni

Terezija Košak, Rojščekova mama

Terezija_Košak, a photo by miharus2000 on Flickr.

ZADNJI DNEVI VOJNE V ŠENTVIŠKI FARI

Tisti dan je bila procesija v Češnjicah, ki jo je imel gospod Pleša. To je bil duhovnik z Gorenjskega, ki so ga Nemci na začetku vojne pregnali na italijansko zasedbeno ozemlje.

Oče Jože Sadar, ki je imel vedno svoj vir informacij, je dejal hčeram, naj po procesiji čim prej pridejo domov. Gospod Pleša je opravil samo procesijo, potem pa je rekel vernikom: "Danes ne bo maše, ker vem, da bi radi čim prej odšli domov." Tudi on je namreč vedel, da se bo kmalu odvil zadnji pregon.

In res so se prav kmalu pojavili partizani, Nemci pa so se hitro umaknili na v hrib in proti Metnaju. Krogle so švigale vsevprek, tako da sta se Marica in Binkova Pepa morali plaziti domov proti Pristavlji vasi. Marica se spominja, da sta šli tudi mimo znamenja z božjim očescem.

80 let Marije Rus, rojene Sadar

MARIJA RUS – 80 LET

Marija (Marica) Sadar je bila rojena na Viru pri Stični 28. oktobra daljnega leta Gospodovega 1931. Lahko bi sicer bila Simona, ker se je rodila ravno na god sv. apostolov Simona Gorečnika in Jude Tadeja, vendar takrat za dekleta očitno ni bila takrat taka navada. Dobila je lepo krščansko ime po Devici Mariji, za god so ji pa izbrali novembrski god Darovanje Device Marije. Oče Jože Sadar je bil doma iz šentviškega Starega trga, mati Terezija Sadar, rojena Košak, pa je bila iz Petrušnje vasi. Tudi Sadarjev rod izhaja iz Petrušnje vasi, namreč s številke 7, kjer se je včasih reklo pri Jeromu. Mamina mama, tudi Terezija, pa je bila doma v Pristavlji vasi 1, pri Kostevcu. Tako je naša mama skoraj povsem dolenjske krvi, le njena babica po očetovi strani, Mana, rojena Rojic, je bila doma na Dobravi v slavni komendski fari.

Na ta dan se menda v svetu ni zgodilo nič posebnega, razen tega, da se je rodila Marica. Minevalo je dve leti od zloma newyorške borze in na Logu je že dve leti kobacal Cirile. Verjetno ga je že takrat kdaj stresla elektrika, sicer bi si težko razložili njegovo vneto zanimanje za ta fizikalni pojav. Takrat še ni vedel, da se je na Virju rodila njegova življenjska družica.

Babica pri porodu je bila stiška Malka, Amalija Kamnikar, krstil pa je našo Marglušo cistercijan p. Dominicus Oberfrank, tako kot njena brata Miha in Ivana, morda tudi njeno sestro Anico, za katero nismo uspeli izbrskati podatkov. Botra sta ji bila Kostevčeva Pepe in Nana (Jožef in Ana Kokelj) in tako ji je bila že v zibel položena povezanost s Pristavljo vasjo.

Tako je Mari prve korake naredila na Virju v stiški fari. Morda bi jih v Petrušnji vasi, če ne bi oče tam prodal hiše in bi se vsa družina preselila na Vir. Rezka, Jože in Gustl pa so bili rojeni še v Petrušnji vasi.

Kaj se je z Marico dogajalo, vemo po njenem pripovedovanju. Ker je ponavljanje mati znanja, poznamo njene dogodivščine otroci in že otrok otroci. Z njenim rodom pa je tako: Sadarjev rod izvira od Jeroma (številka 7) v Petrušnji vasi. Njen ded Miha je bil rojen pri Jeromu, pozneje pa se je poročil z Mano, rojeno Rojic, in si ustvaril družino v šentviškem Starem trgu. Ukvarjali so se s prodajo lončarskih izdelkov po različnih semnjih in proščenjih. V družini je bilo 9 otrok: Jože, oče od Marice, je bil 5 po vrsti. Nekaj prisotnih se še spomni tete Karline, pa njenega brata Toneta, ki je ostal na domu, in seveda strica Janeza, ki ga je življenjska pot zanesla skoraj na Barje, na Dobrovo. Za stricem Francetom v Ameriki se je izgubila vsaka sled.

Lončarjev Jože je bil zale postave, veselih in šegavih nravi, zato se je Rojščekova Reza na smrt zaljubila v privlačnega Lončarja. Tako zelo, da je znala celo reči "Če ne bom Lončarja dobila, bom pa v vodo skočila!" Lončarja je dobila, žal pa ji v zakonu ni bilo povsem z rožicami nastlano. Ampak, kot vemo, idealnega zakona ni, življenje piše svoje zgodbe in danes smo tukaj, ker ustvarjamo film "Dolenjske steze - The next generation". Rezi in Jožetu se je v zakonu rodilo 7 otrok: Marica je bila 4. po vrsti. Žal je nesrečna usoda v hladni vodi v kalu na Kavcu vzela življenje še ne 10-letnemu Jožetu mlajšemu. Jože je bil predviden, da odide k sorodnikom v Pristavljo vas, po Jožetovi smrti pa so za to določili Marico. Miha je odšel v Katujce, Gustl je pomagal pri Rojščeku, doma pa so ostali Rezka, Ivan in Anica z očetom.

Mama Reza ni slutila, da bo učakala komaj 39 let. Večkrat je bila operirana v trebušnem predelu, tegobe pa so povzročile, da je bil 20. oktober 1940 njen smrtni dan. 22. septembra letos bi praznovala 110 let. Mati Terezija je vedela, da bo umrla, zato je po Binkovi branjevki naročila, da naj jo pridejo obiskat njeni mlajši otroci. Kostevčeva Nana, ki sicer ni bila prav razsipna ženska, je vedela, da morajo k njej v Ljubljano. Spečo mater so prebudili šele njeni otroci: pogledala jih je, raz sence se ji je utrnila modra črta in zaspala je v Gospodu. Otroke je torej Rojščekova Reza naročila, da bi se od njih poslovila.

Pisalo se je leto 1940, v dolenjsko pokrajino so pridrevili Italijani, do otrok so bili večidel prijazni, le fašisti so prezirali verno slovensko prebivalstvo v Šentvidu in okolici. Šolskim otrokom od daleč so priskrbeli topli obrok, vendar pa so morali včlaniti v organizacijo Gioventu' italiana dell Litorio - GIL. Žal pa so se začeli dogajati poboji, Slovenec je moril Slovenca brata. V »Zapiskih kmečke žene« pokojne tete Mimi najdemo polno pretresljivih zgodb, kako je brezbožni komunizem zamračil oči mnogih naših rojakov.

Kostevčev Pepe je bil takrat že 4 leta v preranem grobu. Bacil tuberkoloze, ki ga je njegova mati Marija prinesla iz domače hiše na Bojanjem vrhu, je pomoril že vse prebivalce njene hiše in zavdal tudi Kostevčevima Gustlnu in Pepetu: Gustl je umrl v šestnajstem letu, Pepe pa je s slutnjo smrti doživel prezgodnjih štirindvajset let. Rad je pesnikoval, njegove verze pa verjetno pomni le še današnja slavljenka. Oče Jože je ostal pogrešan na bojiščih 1. svetovne vojne, mama Marija pa je na kolenih prosila svojo svakinjo Nano, naj se ne poroči in naj poskrbi za njena sinova. Tako je Ana Kokelj ostala za teto pri Kostevcu, kjer ji je družbo delala Lončarjeva Marica. Med vojno so na okno trkale različne vojske, vsi so hoteli jesti, pobožne prebivalke hiše bi revolucionarji najraje pobili, vendar jih je rešila božja previdnost.

Pepe je Kostevčevino zapustil svojemu bratrancu Francetu Košaku, bratu prej omenjene prezgodaj umrle Rojščekove Reze. Ta je za ženo vzel Mano Bergant, sestro šentviškega kaplana. Marici se je sanjalo, da bo Mana rodila dečka po imenu France in tako je bilo. France je dobil še brata Andreja in to sta zdaj gospodarja na starodavni Kostevčevi domačiji.

Oče Jože je Miha in Marico poslal proti Višnji Gori vprašat v mlin, ali je že zmeleto. Preplašena Sadarja sta boječe pogledovala na čete Mongolov v nemški vojski, ki so korakale proti Ljubljani. Nihče ne ve, zakaj je Lončar poslal poslal svoja otroka s tem vprašanjem, vendar pa je bilo res: 2. svetovna morija je zmlela, kar ji je bilo usojeno zmleti in napočil je konec. Za ene zmaga, za druge zlom. Tudi oče Jože se je odpravil na Koroško kot mnogi drugi Slovenci, ki niso soglašali z zmagovito ideologijo.

Kaj je bilo z zalim dekletom iz Pristavlje vasi, ne vemo točno. Tukaj jo imate, pa jo vprašajte. Vemo le to, da so jo namenili za obrtno šolo, da bi se izučila za krojačico. V uk in na stanovanje jo je vzel Anton Rus, Kankretov iz Dobrunj, šegav in vesel človek, ki pa je mati narava obdarila z nesorazmernima nogama, zato je bil invalid. Anton Tone Rus je bil vnuk Jožefa Rusa iz Sel pri Višnji Gori, ta pa je bil brat Marije Rus, ki jo je nekoč zasnubil Jožef Kokelj iz Pristavlje vasi. Marija Rus je bila prababica naše slavljenke, ki je po spletu okoliščin zaradi nekega Cirila iz te barjanske vasi, potomca tržaškega najdenčka, tudi sama postala Marija Rus. In njena hči tudi Marija Rus. Marij Rus ni skratka nikoli preveč, tukaj na Logu jih je pa še posebej veliko.

Kaj se je dogajalo naprej, pa že bolj ali manj veste. Kogovškov Marjan je bil sošolec naše Marice in pri Kogovšku se je Marica srečala s Ciriletom. Zgodbo naprej poznate: 1. maj 1953 pri Srcu Jezusovem v Ljubljani se je začela ta štorija, se nadaljevala na Lavrici in potem pri Matiju ter pri Mesesnelu na Logu. V tisti noči pozimi leta 1956 je umrla Mesesnelova mati in rodil se je Matjaž Miži Rus. Tako je nastal prostor za mlado Ciriletovo družino pri Mesesnelu, ker so se Rusovi ljudje »malo spremislili« in Ciril ni bil več »gor vzet«, pa je šel na svoje. Tam sta štengali in ali stopali tudi Metka in Vrhovčeva Darinka, tja je pot prinesla tudi dolenjsko ženico Nano Kokelj. Teta Nana je umrla leta 1969, ko se je rodil tudi mali Mihec, tretji tega imena v Sadarjevem rodu.

Naj končam z besedami, ki jih je moj oče z ljubeznijo govoril svojim sinovom in hčeram (ženi je verjetno kdaj šepetal kaj drugega): »Postala si bosta prijatelja, ki bosta v slogi in miru živela drug ob drugem. Zato pa, dragi prijatelj, ki si se napotil na lepo polje elektrotehnike, bodi potrpežljiv, sledi izvajanjem naslednjih vrst pazljivo, ter si uri šesti čut, ki ni ne vid, ne sluh, ne vonj, ne tip, ne okus, ampak tisti čut elektrotehnika, ki vidi električne pojave.« Cirile je poleg električnih pojavov predvsem videl svoje otroke, ki so se radi motali po delavnici. Previjal je cink špule, mati je previjala otroke, ki so zrasli, jima bili včasih čez glavo, zdaj pa imajo svoje otroke in otrok otroke in tako naprej. Več pa čez 10 let.

Miha Rus

Kako je umrla Rojščekova Reza

Terezijo Košak je očaral Lončarjev Jože, ki je bil velik šaljivec, priljubljen pri vsaki druščini, ker je znal umetelno pripovedovati najrazličnejše štorije. Ni bil sicer visoke postave, zato pa bolj zalega, zagorelega obraza. Rojščekova Reza je rekla: "Če ne bom Lončarja dobila, bom pa v vodo skočila!" Lončarja je dobila, štirideset let pa ni dočakala.

Imela je rano na želodcu in je bila večkrat operirana, tako da je imela po trebuhu eno samo rano. Njena hči Rezka je videla svojo ubogo mater, ko se je umivala. Naposled je zbolela za meningitisom, zato so jo odpeljali v ljubljansko bolnišnico. Tam je naročila Binkovi Mini, ki je bila branjevka, da pridejo k njej na obisk Reza, Gustl in Mari. Teta Nana iz Pristavlje vasi, pri kateri je živela Marica, je bila velik "sparmacher", vendar je uvidela, da je nečakinja svoje otroke "naročila", zato so vsi skupaj odšli z vlakom v Ljubljano.

Na obisk so prišli okoli dveh popoldne. Otroci so mater našli spečo. Še druga bolnica v sobi jim je povedala, da sta se še pred kratkim pogovarjali. Teta Nana je začela klicati hčer svoje sestre Reze: "Reza! Reza!" Rojščekova Rezka se ni prebudila. Nato so jo začeli klicati otroci: "Mama! Mama!" Te je Reza slišala. Obrnila se je proti njim, jih pogledala, na čelu se ji je utrnila modra črta in Rezka je umrla. Bil je 20. oktober 1940.

Za pogreb je poskrbel bratranec pokojne, Vid Mandelj, čigar mama je umrla konec maja istega leta na Felič vrhu.

Terezija Sadar (1901-1940) počiva na starih Žalah blizu grobov talcev, partizanskega duhovnika Lampreta in folklorista Marolta. V istem grobu počiva tudi njena teta Ana Kokelj, ki je bila priča njene smrti, njena hči Rezka ter njen mož Janez Dolenc, doma z Lovrenca na Dravskem polju, kar je v štajerski deželi pod Ptujsko goro.

SMRT JOŽETA SADARJA ML.

9-letni fantiček Jože je služil pri Kostelcu v Pristavlji vasi. Tja so ga vzeli, ker so bili doma bolj siromašni.
31. avgusta 1936 je Jože pasel krave na Kavcu nad Pristavljo vasjo. Tam je veliko luž kraškega izvora, tako imenovanih "kalov". Jože je verjetno nabiral hrastove ježice (neke vrste parazit), ki so jih dobro plačevali v tovarni tanina v Šentvidu: uporabljali so jih kot barvilo. Verjetno mu je spodrsnilo z drevesa in padel je v lužo. Ni mu bilo pomoči: čeprav so ga obesili za noge, ga niso mogli oživiti.
O njegovi smrti je prišel povedat Kostelčev hlapec, ki so mu rekli Štorklež. Prišel je pod noč in rekel samo: "Jože je utonil." 4. oktobra tega leta bi imel dopolniti 10 let.
Jože je pokopan na stiškem pokopališču v neoznačenem grobu: kjer so pokopani otroci.
Za Jožetom je odšla h Kostelcu Lončarjeva Marica kot Jožetova naslednica.

Ledena zima

Ledena zima mrazi me, mrazi me, mrazi me,
ledena zima mrazi me, mrazi me, ovbe.

(zapela Marija Rus, rojena Sadar)